Zvonko Drobnič
Steklo je živ material. Segretega lahko razteguješ, napihuješ, režeš, kriviš in variš, omejuje pa te le lastna domišljija.
Strokovnjakov oblikovanja stekla je bilo včasih malo morje, zdaj pa se s to obrtjo pri nas ukvarja le še peščica ljudi. Med njimi je tudi steklopihač pri odprtem plamenu Zvonko Drobnič.
Zvonko se s steklom ukvarja že skoraj pol stoletja. Začel je po končani osnovni šoli, ko je bilo povpraševanje po steklopihačih na vrhuncu. In čeprav poklica takrat sploh ni poznal, se je vseeno odločil, da bo šel po tej poti, saj je menil, da “se človek pač z nečim mora ukvarjati”. Nikoli pa se mu ni niti najmanj sanjalo, da bo ta poklic zaznamoval njegovo življenje.
“Ko sem začel, je bilo v našem podjetju zaposlenih 123 ljudi,” takratno stanje v steklopihaški panogi opisuje Zvonko. “Leta 2000 pa je podjetje, kjer sem bil zaposlen kot zadnji steklopihač, zaprlo svoja vrata.” Za nekaj časa se je tako oddaljil od steklopihaštva, ga je pa usoda kmalu pripeljala nazaj pred plamen.
“Delal sem v proizvodnji, nato pa me je nekega dne na lepem prešinilo, da sem dal odpoved in šel na svoje.” Zvonko je tako danes eden od samo še dveh aktivnih steklopihačev v tem delu Slovenije.
Dolgo časa je izdeloval izključno izdelke tehnične narave. Pod njegovimi prsti je nastajalo vse od zrcal za železniško signalizacijo pa do laboratorijske steklovine. Povpraševanja po takšnih izdelkih je sicer še vedno veliko, vendar se je velik del naročil preselil na Kitajsko, kjer primerljive izdelke zdaj izdelujejo po neprimerljivo nižjih cenah.
Spremembe na tržišču pa so Zvonku prinesle nove priložnosti za delo. Zapletenih steklenih izdelkov z Vzhoda ni. Strokovnjakov, ki steklo oblikujejo po naročilu, pa tudi ni v izobilju. Zvonko zdaj izdeluje nišne izdelke, ki jih je nemogoče industrijsko izdelovati. “Delam stvari, ki so unikatne, izdelava vsakega posameznega kosa pa lahko traja tudi do nekaj tednov.”
Po pomoč se k Zvonku zateče tudi veliko umetnikov, ki pri svojem ustvarjanju potrebujejo spretno roko izurjenega steklopihača. Take projekte ima Zvonko najraje, saj mu predstavljajo izzive, s katerimi lahko še naprej preizkuša in izboljšuje svojo tehniko. “Najbolj pa me veseli, ko dobim klic in izvem, da je umetnik z mojo pomočjo osvojil kakšno nagrado,” se še rad pohvali.
Zvonko pravi, da je bila prekinitev dela v tovarni njegova najboljša odločitev. Pot, ki si jo je izbral, je bila negotova, vendar je bil že od samega začetka prepričan, da bo uspel.
“Da greš na svoje, moraš biti kar pogumen. Ampak če imaš prepričanje, da ti bo stvar šla, boš uspel. Samo reči si moraš ‘tako bo, kot bom hotel’ in tako bo, kot boš hotel. Mogoče to ne bo danes, niti ne jutri, ampak če vztrajaš, ni razloga, da ne bi uspel.”
Čeprav je steklopihaški mojster že nekaj let v pokoju, se razen zaradi izleta v hribe delu še kar ne more odpovedati. “Ne zdržim, da ne bi prišel v delavnico in delal. Meni je to čista strast.”