Kadarkoli je imela občutek, da je med pogovorom preveč odprla svoje srce, se je takoj okarala: »Joj, ta moj jezik, z dušo drži in kar po svoje opleta, čeprav se možgani s tem ne strinjajo!« Ampak počasi je miselna kontrola popustila in ostalo je samo srce. Najbolj takrat, ko se je razgovorila o svoji trenutni strasti, o oblikovanju steklenega nakita.
To ni zgodba o tem, kako naj bi že mala deklica vedela, da bo nekoč oblikovala nakit. To je zgodba o ženski, ki se je odločila, da je biti mama njeno življenjsko poslanstvo. Šele ko je nalogo uspešno opravila, je prišlo na vrsto steklo, pravzaprav črepinje, iz katerih Miriam ustvarja prelep nakit. Ne prodaja ga v trgovinah, če ga boste želeli videti, boste morali k njej domov v ljubljansko Rožno dolino.