Ogled lokacij starih steklarn pod Javornikom in cerkev Sv. Petra
Vse se je začelo s prijaznim povabilom gospe Erne Ferjanič, vsestranske umetnice, na strokovno ekskurzijo, ki jo je organiziralo Društvo steklarjev Slovenije. Bilo je nekaj novega za naju, saj z Leonido nimava stikov z ostalimi umetniki in ustvarjalci, ki delajo s steklom. Erna je mojstrsko začinila povabilo z dodatnim črvičkom radovednosti, da pripravlja knjigo Ustvarjalci stekla v Sloveniji. To bi bilo zanimivo videti! Mojstrstvo ustvarjanja s tako zahtevnim materialom kot je steklo, zbrano v knjigi. Tipični Ljubljančanki sva se na oblačno, mrakobno jutro izgubili na lastnem parkirišču. Jaz sem odtavala v napačen avtobus, za katerega se je izkazalo, da gre v Zagreb, medtem ko se je Leonida skoraj že pridružila večji skupini, ki ji je bila simpatična. Še dobro, da so prišli Štajerci s svojim mini busom in naju pobrali medse. Varno spravljeni v mini busu sva se začeli spoznavati z ostalimi udeleženci. Izkazalo se je, da je Leonida Justinek, umetnica v oblikovanju fuzijskega stekla, z nekaterimi že sodelovala na razstavah.
Tu je bila Nataša Ferlinc Krašovic, kustosinja gradu Podsreda, Karli Holešek, s katerim sta skupaj razstavljala na gradu Podsreda in Jože Rataj, zgodovinar v Pokrajinskem muzeju v Celju in avtor knjige Steklo na Celjskem. Začetna zadrega je izginila in bilo je prijetno kramljati z vsemi. Po okrepčilni kavi, ki smo si jo privoščili na počivališču Lom, se je razgovoril tudi Jože Rataj. Zanimive informacije, podatki, zgodbe in legende so kar vrele iz tega virtuoza, specialista zgodovine stekla. Mrakobno jutro, ki se je prevešalo v oblačen dan, je vedno bolj pridobivalo na svoji magičnosti. Bližali smo se Cerknici, naši končni destinaciji. Tako majhen kraj, Cerknica, s tako bogato in nenavadno zgodovino. Tu imamo presihajoče jezero, ki še danes buri domišljijo, čarovnice, ki jahajo na prašičih in vzletajo z bližnje Slivnice in so postale del naše zgodovine, cerkev sv. Petra – mejnik, kam naj zbežimo ob poplavah, da ostanemo na suhem, in povsod otipljivi, vidni ostanki steklarstva v bližnjih gozdovih.
V Cerknici se nam je pridružil lokalni vodnik Marko Cvetko, ki nam je razložil nekaj zanimivosti Cerknice in njenega jezera. Pot nas je vodila mimo litopunkturne postavitev iz 9 kamnitih stebrov z vklesanimi identitetnimi znamenji cerkniškega prostora. Postavitev so izdelali člani umetniške skupine Društva za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA, po konceptu Nebojše Lončara in pod mentorstvom kiparja Marka Pogačnika ter v sodelovanju s TD Notranjska in Notranjski ekološki center (NEC), Cerknica. Namen te postavitve je, da prispeva vzdrževanju ravnovesja med naravno in kulturno identiteto cerkniškega kraja ter razvoju njegove prepoznavnosti. Idealen kraj za prvo skupinsko fotografijo.
Počasi smo se sprehodili mimo skrivnostnega presihajočega Cerkniškega jezera, ki je deloval nekam majhno in povsem izgubljeno obdan z zelenimi travniki, a hkrati mistično in nedoumljivo.
Pot smo nadaljevali po »drek štrase« (kravji cesti, po kateri so se vračale krave domov s paše) vse do cerkve Sv. Petra v vasi Dolenje Jezero. Po obnovi cerkve so Jezerjani postavili veliko kamnito knjigo na vhodu v dvorišče cerkve, s pomembnimi letnicami. Cerkev Sv. Petra naj bi bila postavljena že zdavnaj, sedanjo poznogotsko obliko pa je dobila leta 1633. Z bogato poslikanim lesenim stropom in tremi baročnimi oltarji je pravi biser med okoliškimi cerkvami.
Stropne kasete so poslikane z barvnimi angelčki ter okrašene z abstraktnimi in rastlinskimi liki. Korno ograjo zasedajo svetniki. Sveta Notburga je naslikana na spodnjem licu kora nad vhodom. V podeželski cerkvi ni smela manjkati, saj je veljala za zaščitnico kmečkega stanu. Na sliki je prikazana oblečena v krajevno ljudsko nošo.
Oltarji iz prve polovice 19. stoletja so delo neznane rezbarske delavnice. Stranska oltarja sta posvečena Sveti Elizabeti in Svetemu Nikolaju. Na glavnem oltarju so poleg Sv. Petra še Kristus, Sv. Martina in Sv. Kvirina. V cerkvi je tudi kipec ubožčka, ki s stegnjeno roko prosi obiskovalce za cerkvene darove.* Nas vse pa je zanimal predvsem lestenec iz »beneškega« stekla, ki naj bi bil narejen v eni izmed izginulih javorniških steklarn.
Še dobro, da smo imeli s seboj zgodovinarja Jožeta Rataja. Povedal nam je mnogo zanimivosti o lestencu. Od tega, da se ga da razstaviti, da so ga med vojno skrivali v lesenem zaboju, ki so ga zakopali nekje na bližnjih travnikih, da so sicer v glažuti delali uporabno steklo, kozarce, ipd., vendar so steklarji vsake toliko naredili nekaj izjemnega, da so pokazali svoje znanje. Povedal je, da je znala biti Beneška republika neizprosna do svojih steklarskih mojstrov, ki so jih vse preselili na otok Murano z razlogom, da so jih imeli na očeh. Če bi si kdo drznil oditi in s tem odnesti skrivnosti ustvarjanja s steklom drugam, so mu grozili s pobojem družine. Celo Francozi so na lastni koži spoznali, kaj se zgodi mojstrom, če želijo oditi iz Beneške republike in delati za druge. Na dan, ko bi morala mojstra pričeti s svojim delom s stekli za Sobo z ogledali v Versaju, so ju našli mrtva. Je bila že takrat na delu tajna služba?
Polni vtisov smo po vrnitvi na avtobus pot nadaljevali do prvega nahajališča. Od leta 1774 do 1793 je v gozdu nad Dolenjo vasjo namreč obratovala »dolenjska steklarna« (glažuta), katere prvi lastnik je bil Jakob Balletti. Kresilnik, kremenjak in roževec naj bi dobivali s Slivnice, pesek in glino pa naj bi uvažali od drugod.
Sprehodili smo se po prijetnem smrekovem gozdu. Lokalni vodnik Marko Cvetko nas je podučil, da je bil prej tu bukov gozd, ki pa so ga kurili, da so pridobili pepeliko, ki so jo uporabili pri izdelavi stekla. Jože Rataj je dodal, da so glažute nastajale na zemljiščih gospoščin, saj je bila država do 1848 tako razdeljena. Zemljiški gospod je moral vedno dobiti dovoljenje za oddajo gozdov v najem. Takrat je bila to gospodarna raba lesa, saj je šlo predvsem za obsežne listnate gozdove na nedostopnih lokacijah. Zemljiški gospod je moral zaprositi »gubernij« (neke vrste upravno enoto na ravni dežele) za dovoljenje za izsek določenega obsega gozda. Delali so se goloseki, vse dokler glažuta ni izrabila vsega odmerjenega lesa. Nato so naselbino podrli in se odpravili drugam. Barake so bile lesene. Zidano je bilo le podnožje talilne peč, ki je bila najprej lončena, narejena iz gline, šamot se je namreč pojavil šele v 19. stol. Glažute niso delale vseh 12 mesecev. Delale so približno od Sv. Jurija pa vse do konca oktobra, odvisno od vremenskih razmer. Namreč, pozimi niso mogli doseči temperature 1.300 °C, kar je bilo tališče kremenčevega peska, vendar so ga lahko dosegli le z dodatkom pepelike. Z gozdnim redom takratne monarhije, leta 1783, je izšel predpis, da morajo lastniki glažut poskrbeti za revitalizacijo posekanih površin. Zato imamo zdaj smrekov gozd. Rataj, prava zakladnica znanja, nam je podal razlagalo o steklarjih in njihovem nomadskem življenju, delu otrok v steklarnah, inšpektorjih, ki so poskušali nadzorovati lastnike glažut, da otroci ne bi delala ponoči, o talilnih pečeh in talilnih loncih in vsem mogočem. Škoda, da vas ni bilo zraven!
Ko smo prispeli na kraj, kjer je stala glažuta, smo začeli brskati po dišeči, razmočeni zemlji za ostanki glažute, ostanki steklenih izdelkov in posteklenenih kamnov.
Neverjetno srečo pri iskanju je imel Jože Joc Tomažič, zbiratelj starega stekla, ki pripravlja 16. aprila v Delavskem domu Hrastnik razstavo svoje zbirke starega stekla. Ves navdušen je bil ob odkritju steklenega zamaška, ki ga je sicer našel na drugi lokaciji javorniške glažute, kamor smo se odpravili naprej, ko smo dodobra prečesali ostanke dolenjske glažute.
Dodobra premraženi, z nekaj najdenih »steklenih zakladov« (koščkov stekla), smo se odpravili na kosilo v gostilno Levar v Dolenji vasi. Pričkala nas je prijetno topla soba v stilu starih kmečkih gostiln. Mize so se kmalu začela polniti z dobrotami. Zadovoljni in siti smo še dolgo klepetali.
Nataša Novak, dipl. univ. nov.
*(vir: Drago Kolenc: Dober dan, Krpanova dežela, Postojna, 2006)